In memoriam Janez Orešnik 

(12. december 1935 – 1. april 2024)

 

Janez Orešnik (Foto. P. Jakopin)

Prvega aprila je svojo ustvarjalno življenjsko pot sklenil akademik Janez Orešnik, jezikoslovec, redni profesor primerjalnega germanskega jezikoslovja in redni profesor splošnega jezikoslovja, od leta 1987 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 1993 pa tudi Evropske akademije znanosti in umetnosti. 

Janez Orešnik je svojo znanstveno pot posvetil preučevanju jezikov, ki so ga navduševali že od začetka šolanja na klasični gimnaziji, gimnaziji Poljane, in kasneje na ljubljanski filozofski fakulteti ob študiju indoevropeistike in anglistike. V večdelni biografski skici z naslovom Moj stik z jeziki in z jezikoslovjem opiše obdobje svojega jezikoslovnega prebujanja v dijaških letih s spominom:

Kot pravo razsvetljenje me je nekega dne preblisnilo, da je na videz netvorjena beseda razum sestavljena iz raz in um. Še danes pomnim, da me je preblisk o razumu spreletel med hojo po mestu, natančneje pred glavno pošto. (2017) 

Zavzetost za jezikoslovje, sposobnost skromnega življenja in navdušenje nad jeziki, katerih znanje in poznavanje je nenehno izpopolnjeval zlasti v času bivanja na Danskem, so ga pripeljali do priprave jezikoslovne disertacije o islandskem glagolu. Ko se je leta 1961 vrnil v Ljubljano in postal asistent na oddelku za germanske jezike, je disertacijo še izpopolnjeval in jo leta 1965 uspešno zagovarjal. Mladega jezikoslovca je navduševal vsak vir dodatne jezikoslovne védnosti, obiskoval je knjižnice, antikvariate, tovoril kupe knjig in iskal priložnosti za pogovor – z ustanovitvijo ljubljanskega lingvističnega krožka leta 1964 je najprej postal njegov redni član, kasneje pa neutrudni spiritus agens. Jezikoslovno znanje je izpopolnjeval na univerzah Københavnu, Zagrebu, Reykjaviku in na Harvardu. Jezikoslovje ga je navduševalo in mu postavljalo izzive, ki jih je vztrajno sprejemal – tudi z lastno teorijo, imenovano slovenska šola jezikovne naravnosti oz. naravna skladnja, ki jo je izpopolnjeval do konca življenja. 

Na ljubljanski filozofski fakulteti je bil pobudnik ustanovitve študija splošnega jezikoslovja in v devetdesetih letih tudi jezikovnega svetovanja, ki so ga pod njegovim mentorstvom izvajali študenti splošnega jezikoslovja in ob katerem so se izoblikovala merila demokratičnega svetovanja in vključevanja laične javnosti v razmisleke o knjižnem jeziku kot družbenem dejstvu. Tudi v razpravi o jeziku znanosti na SAZU si je prizadeval za 
jezikovne in jezikovnopolitične standarde, ki bi razlike med ljudmi manjšali, in ne poglabljali. Bil je zagovornik udejanjanja in ne hipokritskega razglašanja etičnih načel, ki se jih – kakor je nekoč zapisal sam – »ne razstavlja na srebrnem pladnju«. Podobno je tudi živel, zato je bilo tisto, kar je imel najraje in na kar je bil nadvse ponosen, varno spravljeno pod »srebrnim pladnjem«. Izjema je bilo njegovo znanje ter vztrajno in poglobljeno delo, študij, raziskave, neomajno zaupanje v razum. Slednjega je brez zadržkov delil med svoje študente in študentke ter se s samosvojo naravnanostjo do jezika in jezikoslovja zapisal v spomin in življenjsko pot več jezikoslovnim generacijam.

V zadnjem desetletju je bil akademik Janez Orešnik tudi sodelavec ožjega sestava Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU. Spoznali smo ga kot spoštljivega sogovornika, ki se je zavzemal za demokratizacijo knjižnojezikovne norme in upoštevanje jezikovne raznolikosti, hkrati pa kot zavzetega in doslednega privrženca razprav, v katerih ne prevladajo meje generacijske, položajne ali nazorske različnosti, temveč moč strokovnega argumenta. V komisiji je dosledno uveljavljal vodilo: »Naredimo, kot mislimo, da je za naše uporabnike najboljše.« V skrbi za laičnega uporabnika ali vse, ki knjižno slovenščino šele usvajajo, je bil tako vedno zagovornik poenostavitev, a hkrati tudi postopnosti sprememb, saj jezikoslovje ne sme »prehitevati živih potekov v jeziku«. Počasi, a vztrajno so njegovo sodelovanje žal zasenčile zdravstvene tegobe. Pravopisno poglavje, pri katerem se je še posebej avtorsko angažiral, pravila za prevzemanje iz danščine, bo ravno v času, ko se od njega poslavljamo, predstavljeno v javni razpravi kot eno od poglavij nastajajočih pravopisnih pravil.

Pogrešali te bomo, dragi Janez.