Pravopis 8.0

Zakaj Pravopis 8.0?

Novi slovenski pravopis smo poimenovali Pravopis 8.0, da bi pokazali na dvoje:

  • Pravopis 8.0 je osmi slovenski pravopis (natančneje: osma samostojna izdaja – 1899, 1920, 1935, 1937, 1950, 1962, 2001); zato številka 8.
  • Pravopis 8.0 sledi duhu časa in novim razmeram, ki so jih v pisanje in komuniciranje nasploh vnesli globalizacija in drugi pojavi sodobne informacijske družbe; zato dodatek .0 po vzoru oznake računalniških programov in aplikacij.

Predloga prvih dveh poglavij Pravopisa 8.0 (Pisna znamenja, Krajšave) sta bila predstavljena 4. decembra 2019. S tiskovne konference ... (4. decembra 2019)

Javna razprava

Na portalu Fran objavljamo poglavja v obliki, primerni za javno razpravo. Pravopisna pravila so predstavljena javnosti tudi s komentarjem, ki pojasnjuje način razmišljanja in utemeljuje posamezne odločitve Pravopisne komisije:

  1. Pisna znamenja (december 2019)
  2. Krajšave (december 2019)
  3. Velika in mala začetnica (marec 2021)
  4. Prevzete besede in besedne zveze (marec 2021)

Namen javne razprave v kodifikacijskem procesu

Predlagane terminološke in pravopisne spremembe v pričujočem poglavju so premišljene in utemeljene, v procesu javne razprave in njeni analizi pa bodo v skladu z družbenim in strokovnim diskurzom ponovno pretehtane, k čemur se Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU zavezuje z demokratično obliko transparentnega kodifikacijskega procesa. 

Kodifikacijska načela pravopisne prenove

Pravopisna pravila so pravila za rabo knjižne, deloma dogovorne in regulirane zvrsti slovenskega jezika. Opis tega jezika je treba redno posodabljati in ga usklajevati s stanjem v družbi, saj lahko ta izbrani skupni idiom le tako opravlja svojo temeljno vlogo: služi kot povezovalno sredstvo vseh, ki se v slovenščini v formalnih in manj formalnih položajih sporazumevamo. Posodabljanje pravopisnih pravil je zato naloga, pri kateri je v ospredju postopnost, saj je treba upoštevati predvsem evolucijski oz. razvojni vidik postopnega in ne korenitega spreminjanja, pri čemer ne moremo mimo tendenc v jezikovni rabi. Skokovite pravopisne reforme med pišoče pogosto vnašajo zmedo in ustvarjajo občutek, da jezika preprosto ne obvladajo več. Teorija knjižnega jezika in norme govori o postopni in perspektivni kodifikaciji, ki se ozira na vse generacije pišočih, od tistih, ki se šele opismenjujejo, do tistih, ki so se šolali pred več desetletji. Zaradi generacijskih razlik, upoštevanja novosti, ki z rabo prodirajo v knjižni jezik, ter krepitve samozavesti pišočih in govorečih so dopuščene tudi dvojnice povsod tam, kjer smo člani Pravopisne komisije ugotovili, da ne nasprotujejo naravi in sistemu slovenskega knjižnega jezika.

O zgradbi pravil in oddajanju komentarjev

Vsako pravopisno poglavje je notranje členjeno v skladu z normativno in vsebinsko raznolikostjo ubeseditev. Tako osnovnemu pravilu sledijo posebnosti, za zahtevnejše uporabnike verjetno najzanimivejši del, ki prikazuje izjeme in odstopanja od normativno obvezujočega pravila. S pisalom pa je označen slogovni napotek, ki predstavlja dejstva, pomembna za lažje razumevanje osnovnega pravila, ali nakazuje okoliščine, s katerimi se srečujemo pri neformalnem sporazumevanju.

Ob vsakem členu lahko prispevate svoj komentar, mnenje ali predlog. To storite tako, da kliknete na polje »Oddajte komentar«. Namen portala je namreč vzpostavljanje dialoga z laično in strokovno javnostjo o predstavljenem predlogu novih pravil.



Navajanje posameznih členov oz. paragrafov je v predlogu novih pravil spremenjeno, saj se vsako poglavje številči na novo, zato je priporočljivo navesti rimsko števko za poglavje in za poševnico še arabsko za označevanje konkretnega člena, npr. {I/3} beremo: tretji člen poglavja »Pisna znamenja«.